Paški Kozjakje okoli deset kilometrov dolgo in precej ozko pogorje, ki se razprostira skoraj natančno v smeri vzhod–zahod in predstavlja zaključek Karavank. Najvišja vrhova sta Špik (1109 mnm) na zahodu in najvišji Basališče (1272 mnm) na vzhodu. Oba vrhova povezuje greben iz apnenca in dolomita, ki preseneča s svojo razdrapanostjo in skalovitostjo. Na Špik prihaja veliko pohodnikov iz Dobrne in Velenja.

S Špika je razgledna vse strani: proti vzhodu na greben Paškega Kozjaka, z najvišjim vrhom Basališčem, na Stenico, Konjiško goro, Boč in Donačko goro; proti jugovzhodu na Celjsko kotlino in Posavsko hribovje na Kozjanskem z Bohorjem; na jugu je Gora Oljka, za njo pa veriga Posavskega hribovja; proti jugozahodu sta Dobrovlje in Menina planina, proti zahodu pa Golte in Savinjske Alpe; na zahodni strani je v bližini Graška Gora, proti severozahodu pa vidimo Peco in Uršljo goro, zadaj pa Svinško planino; na severu je bližnje Pohorje, zadaj pa Košenjak in Golica.

Pod Špikom je planinski dom, na vzhodni strani pa šola in cerkev sv. Jošta. Bolj znamenita je cerkev sv. Mohorja in Fortunata, dostopna po cesti iz Srednjega Doliča. V njej so gotske freske, skoraj edini primer nepobeljenih fresk na Spodnjem Štajerskem. Cerkev je prvotno služila kot grajska kapela, saj so nad njo ostanki gradu Irštajn (Ernstein). Po ustnem izročilu naj bi ta grad, po domače Šmohorlak, razdejali Turki. Njegova starost ni znana, saj se ne omenja pred 15. stoletjem.

Večina domačinov se na Paški Kozjak zapelje po cesti, ki jo pogosto uporabljajo tudi kolesarji. Na razglednih planotah pa lahko uživamo vsi.