V gornjem delu Mislinjske doline sta reki Mislinja in Glažutnica vrezali globoke jarke v kopasto obličje Pohorja. Zaradi ugodnega vodnega režima in velikih razsežnosti pohorskih gozdov, je tu veliko bogastvo lesa in vodne moči. Rudosledci pa so v 18. stoletju na Pohorju odkrili tudi nahajališča železove rude. Vse to je botrovalo, da si je Jožef Hanžič, železar s Koroške, od države pridobil koncesijo za pridobivanje železa leta 1724. Začela se je doba razcveta fužinarstva v Mislinji. Leta 1753 je obrate kupil podjetni železar Mihelangelo Zois, ta je obrate posodobil (visoka peč ali plavž) in povečal. Leta 1770 je posest izročil sinu Žigi Zoisu, znanemu mecenu slovenskih kulturnikov. V tem času je bil postavljen baročni dvorec – stanovanjsko in upravno poslopje za lastnike in upravnike. Celotna posest je bila zelo lepo urejena z velikim vrtom in parkom. Park je v veliki meri še ohranjen, nahaja se pred upravno stavbo gozdarstva v Mislinji. Na severni strani parka je stala »graščina«, ki so jo leta 1970 zaradi dotrajanosti podrli. Veličastna drevesa, danes stara okoli 250 let, sodijo med najdebelejša v Sloveniji. Duglazije so najdebelejše in najvišje, pet dreves je z obsegi preko 4 metre. Le malo zaostajajo bukve, jesen in lipe. V parku je pano s fotografijami in besedilom o zgodovini tega kraja. V bližini parka pa so še vidni ostanki nekdanjih obratov.

Do Zoisovega parka se pripeljemo po cesti, ki zavije iz naselja Mislinja v Mislinjski jarek po dobrem kilometru.

Več o zgodovini železarstva v Zborniku, str. 115–116 in 120–125.